Povzetek

Pandemija koronavirusa (COVID-19) od začetka leta 2020 dramatično vpliva na gospodarsko aktivnost po svetu in v euroobmočju. Po precejšnjem znižanju v prvem četrtletju je realni BDP v euroobmočju v drugem četrtletju upadel za 11,8%, kar je bilo vseeno manj, kot je bilo pričakovano v letošnjih junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. Padec aktivnosti, ki je doslej brez primere, odraža negativen vpliv strogih ukrepov za omejitev gibanja, ki so bili v večini držav euroobmočja uvedeni sredi marca. Negativni vpliv so nato ublažili postopno sproščanje teh ukrepov od maja dalje ter vedenjske spremembe v odziv na pandemijo. Sprotni tekoči kazalniki so maja začeli okrevati. To nakazuje močno, a nepopolno okrevanje realnega BDP, ki naj bi se po projekcijah v tretjem četrtletju zvišal za 8,4%. Nato osnovna projekcija temelji na ključni predpostavki, da bo zajezitev virusa le delno uspešna in se bodo v prihajajočih četrtletjih ponovno pojavljale okužbe, zato bodo potrebni nadaljnji zajezitveni ukrepi – čeprav v manjši meri kot v začetnem valu – dokler do sredine leta 2021 ne bo na voljo medicinska rešitev. Zajezitveni ukrepi bodo skupaj s povečano negotovostjo in slabšimi razmerami na trgu dela po pričakovanjih še naprej negativno vplivali na ponudbo in povpraševanje. Vseeno pa naj bi znatna podpora denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela – ki so se od junijskih projekcij strokovnjakov Eurosistema okrepile – ohranila raven dohodkov in omejila negativne gospodarske posledice, ki bi lahko vztrajale po razrešitvi zdravstvene krize. Predpostavlja se, da takšne politike uspešno preprečujejo tudi nastanek velikih finančnih kanalov, prek katerih se širijo negativne posledice. Po teh predpostavkah bo realni BDP v euroobmočju po projekcijah v letu 2020 upadel za 8,0%, nato pa naj bi se v letu 2021 okrepil za 5,0% in v letu 2022 za 3,2%. Do konca obdobja projekcij naj bi bila raven realnega BDP 3½% nižja od ravni, predvidene v lanskih decembrskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, ki so bile pripravljene pred izbruhom COVID-19.

Kar zadeva inflacijo, predhodni padec cen nafte, apreciacija eura in začasno znižanje stopnje DDV v Nemčiji kratkoročno nakazujejo, da bo skupna inflacija v euroobmočju, merjena z indeksom HICP, v prihodnjih mesecih na ravni okrog nič. Leta 2021 bodo bazni učinki v skupini energentov in v manjši meri pričakovano ponovno zvišanje stopnje DDV v Nemčiji nato privedli do samodejnega odboja. Inflacija brez energentov in hrane se bo po projekcijah zniževala do konca letošnjega leta. Dezinflacijski vpliv bo predvidoma prisoten v vseh sektorjih storitev in proizvodov, saj povpraševanje ostaja šibko. Vseeno pa bodo ta vpliv predvidoma deloma odtehtali nadaljnji pritiski na zvišanje stroškov, ki so povezani z omejitvami na strani ponudbe. V srednjeročnem obdobju se bo inflacija po projekcijah zvišala: cene nafte bodo predvidoma narasle in povpraševanje naj bi okrevalo kljub zmanjševanju pritiskov na zvišanje inflacije, ki izhajajo iz neugodnih vplivov s ponudbene strani zaradi pandemije, in kljub apreciaciji eura. Gledano v celoti, se bo inflacija predvidoma zvišala z 0,3% v letu 2020 na 1,0% v letu 2021 in na 1,3% v letu 2021.^[1]

Zaradi negotovosti v zvezi s potekom pandemije smo pripravili dva alternativna scenarija. Po blagem scenariju bo šok začasen, pri čemer bo hitra uvedba medicinske rešitve omogočila nadaljnje sproščanje zajezitvenih ukrepov. Po tem scenariju bi se realni BDP letos znižal za 7,2%, nato pa bi v letu 2021 sledil močan odboj. Do konca obdobja projekcij bi realni BDP rahlo presegel raven, predvideno v projekcijah strokovnjakov Eurosistema iz decembra 2019, pri čemer bi inflacija v letu 2022 dosegla 1,8%. Nasprotno pa zaostreni scenarij z močnim ponovnim izbruhom pandemije predvideva vrnitev k strogim zajezitvenim ukrepom, ki močno hromijo gospodarsko aktivnost ter povzročijo znatno in trajno zmanjšanje aktivnosti. Po tem scenariju realni BDP v letu 2020 upade za 10%. Do konca obdobja projekcij je na ravni, ki je okrog 9% nižja od ravni v lanskih decembrskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, pri čemer inflacija v letu 2022 znaša le 0,7%.

1 Ključne predpostavke in ukrepi ekonomskih politik, na katerih temeljijo projekcije

Osnovna projekcija temelji na več ključnih predpostavkah o razvoju pandemije. Predpostavlja se, da se bo ponoven pojav okužb, ki je bil v zadnjih tednih zabeležen v nekaterih evropskih regijah, v naslednjih nekaj četrtletjih še razširil in okrepil, zato se bodo morali zajezitveni ukrepi nadaljevati oziroma bodo morali gospodarski subjekti spremeniti vedenje. Na podlagi pridobljenih izkušenj o tem, kako se spoprijemati s pandemijo, bodo odzivi predvidoma postali učinkovitejši, kar nakazuje nižje gospodarske stroške kot v začetnem valu. Obenem se predpostavlja, da bo do sredine leta 2021 najdena zadovoljiva medicinska rešitev (na primer cepivo), ki se bo do konca leta 2021 postopoma začela vsesplošno uporabljati. Predpostavlja se, da bo gospodarsko okrevanje sprva prisotno predvsem v predelovalnih dejavnostih in nekaterih storitvenih dejavnostih, medtem ko bodo ostale storitve, npr. umetnost, zabava, nastanitev in rekreacija, še naprej močno omejene. Na podobnih predpostavkah o poteku pandemije temeljijo tudi projekcije mednarodnih gibanj (glej okvir 2).

Precejšnji ukrepi denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela bodo podpirali raven dohodkov, zmanjševali izgubo delovnih mest in število stečajev ter v veliki meri uspešno omejevali neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. V osnovni scenarij so poleg več zaporednih ukrepov denarne politike, ki jih je ECB sprejela od marca 2020, vključno z novim kalibriranjem izrednega programa nakupa vrednostnih papirjev ob pandemiji v juniju, vključeni tudi diskrecijski javnofinančni ukrepi, ki so povezani s krizo COVID-19 in v letu 2020 znašajo okrog 4,5% BDP (okrog 1,0 odstotne točke več, kot je bilo predpostavljeno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema). Ukrepi obsegajo obsežne programe skrajšanega delovnega časa in subvencije za plače, ki blažijo posledice padca gospodarske aktivnosti za zaposlenost in dohodke od dela. Tako podjetja prejemajo precejšnje subvencije in kapitalske transferje. Čeprav je bila veljavnost nekaterih javnofinančnih ukrepov podaljšana in so bili za leto 2021 sprejeti novi svežnji, ki so bili vključeni v osnovni scenarij, pa se za mnoge javnofinančne ukrepe, ki se trenutno izvajajo, še vedno predpostavlja, da so začasni. Obenem naj bi delna ali celotna državna poroštva, predvsem za posojila, ki v skupnem obsegu znašajo okrog 20% BDP, prispevala k blažitvi likvidnostnih omejitev. Učinek sklada za okrevanje Next Generation EU (NGEU) v vrednosti 750 milijard EUR se v osnovnem scenariju upošteva v tolikšni meri, kolikor se je zaradi njega v nekaterih državah znižala donosnost državnih obveznic, in obenem tudi prek vpliva na zaupanje. Kar zadeva javnofinančne predpostavke, se v osnovnem scenariju učinek sklada upošteva samo v tolikšni meri, kolikor se bodo nekateri od nedavno sprejetih nacionalnih ukrepov lahko financirali iz sklada NGEU. Razen tega osnovna projekcija ne vključuje prihodnjih ukrepov, ki še niso bili sprejeti in bi se lahko financirali iz programa NGEU, saj v obdobju projekcij načrte držav v zvezi z javno porabo spremlja negotovost. Predvsem pa imajo ukrepi denarne politike ter državni kreditni in kapitalski instrumenti vlogo varovalnega mehanizma, saj opazno zmanjšujejo tveganja izjemnih dogodkov, ki jih prinašajo neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. Vseeno lahko nižji dobički podjetij privedejo do povečane plačilne nesposobnosti in kreditnih trenj, ki povzročajo širjenje negativnih finančnih posledic, še posebej po izteku državnih poroštev za posojila. Zato osnovna projekcija vključuje zmerni vpliv strožjih pogojev financiranja.

2 Realno gospodarstvo

Realni BDP je v drugem četrtletju 2020 zabeležil znižanje, ki je doslej brez primere. Po podatkih Eurostata je v drugem četrtletju realni BDP upadel za 11,8%, s čimer se je nadaljevalo zniževanje iz prvega četrtletja, tako da se je realni BDP zmanjšal za okrog 15% v primerjavi z zadnjim četrtletjem 2019 (glej graf 1). Vse države euroobmočja so v drugem četrtletju zabeležile zelo negativne četrtletne stopnje rasti, med večjimi državami predvsem Francija, Italija in Španija. Razpoložljivi podatki kažejo, da so imeli proizvajalci motornih vozil in investicijskega blaga ter promet in tudi umetnost, zabava in rekreacija v drugem četrtletju največje izgube, čeprav se je njihov obseg razlikoval med državami.

Tekoči kazalniki in kazalniki prihodnjih gibanj nakazujejo močno, a nepopolno okrevanje aktivnosti v tretjem četrtletju. Ankete, ki jih pripravlja Evropska komisija, in indeksi vodij nabave (PMI) so se odbili z najnižjih vrednosti, zabeleženih aprila 2020. Sestavljeni PMI za gospodarsko aktivnost je z nizke ravni v aprilu (13,6) in povprečne ravni v drugem četrtletju (31,3) okreval na povprečno raven 53,4 v juliju oziroma avgustu, kar kaže na okrevanje realnega BDP v tretjem četrtletju. Tekoči kazalniki, kot so na primer poraba električne energije, kazalniki mobilnosti na podlagi signala GPS ali plačila s kreditno kartico, so se začeli spet približevati predkrizni ravni, ko so države euroobmočja odpravile ukrepe za omejitev gibanja. To nakazuje tudi močno zvišanje realnega BDP v tretjem četrtletju. Gledano v celoti se bo aktivnost v tretjem četrtletju predvidoma povečala za 8,4%, iz česar izhaja, da se bo povrnila okrog polovica izgube, zabeležene v prvi polovici leta.

Kljub predpostavki, da se bo pandemija v določeni meri ponovno pojavila in da bodo nekateri zajezitveni ukrepi še naprej veljali, se bo okrevanje po projekcijah v naslednjih nekaj četrtletjih nadaljevalo. Nadaljnji odboj temelji na predpostavki, da se bo vpliv zajezitvenih ukrepov počasi zmanjšal, da bo negotovost postopno upadla, da bo zunanje povpraševanje okrevalo in da bodo politike spodbujevalno naravnane. Vseeno pa bo realni BDP le postopno okreval proti predkrizni ravni. To nakazuje, da bi bila do konca obdobja projekcij raven realnega BDP 3½% nižja od ravni, predvidene v lanskih decembrskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, pri čemer te projekcije predstavljajo gibanje gospodarstva v odsotnosti pandemije COVID-19.

Kar zadeva komponente BDP, se bo zasebna potrošnja v letu 2020 zmanjšala za 8,0%, kar je zgodovinski rekord. Zasebna potrošnja se je v prvi polovici leta 2020 zelo močno zmanjšala, pri čemer so bili najbolj prizadeti prodaja motornih vozil ter trošenje za počitnice in hrano v restavracijah. Čeprav so izgubo realnega razpoložljivega dohodka večinoma ublažili javni transferji, pa je zmanjšanje potrošnje še stopnjevala kombinacija prisilnega varčevanja in previdnostnega varčevanja. Po eni strani je prisilno varčevanje posledica dejstva, da gospodinjstva, katerih prihodki niso bili prizadeti, niso mogla kupovati nenujnega blaga in storitev. Po drugi strani pa je previdnostno varčevanje naraslo zaradi strmega poslabšanja zaupanja potrošnikov in izjemnega povečanja negotovosti glede gospodarskih obetov in obetov v zvezi z zaposlovanjem.

Kar zadeva prihodnje obdobje, se bo zasebna potrošnja predvidoma ponovno močno okrepila v drugi polovici leta 2020, ko bodo znatni javnofinančni transferji še naprej podpirali razpoložljivi dohodek in se bo vedenje glede varčevanja začelo normalizirati po ukinitvi omejitev gibanja. Zasebna potrošnja bo po projekcijah v letu 2021 še naprej okrevala in predkrizno raven presegla šele tekom leta 2022. Odboj bo podpiralo pričakovano postopno zmanjševanje negotovosti, medtem ko bosta povečana brezposelnost in iztekanje neto javnofinančnih transferjev zavirala okrevanje potrošnje gospodinjstev.

V letu 2020 se bodo predvidoma strmo skrčile tudi stanovanjske naložbe. To velja predvsem za države, v katerih so bili ukrepi za omejitev gibanja strožji. Neugodni učinki, ki jih imajo nižji razpoložljivi dohodek, slabše zaupanje potrošnikov in višja brezposelnost na povpraševanje po stanovanjih, bodo predvidoma privedli do vztrajno umirjenih stanovanjskih naložb. Te bodo na koncu obdobja projekcij po pričakovanjih na ravni, ki bo več kot 2% pod predkrizno ravnijo.

Podjetniške naložbe naj bi v letu 2020 strmoglavile in se na predkrizno raven postopno vrnile šele leta 2022. Po ocenah so podjetniške naložbe v prvi polovici leta 2020 strmoglavile zaradi omejitev gibanja in obenem strmega upada svetovnega in domačega povpraševanja ter skokovitega povečanja negotovosti. Zelo omejen odboj naj bi se začel v drugi polovici leta 2020, pri čemer se bo hitrost okrevanja znatno razlikovala med državami, predvsem ker je bil obseg prvotnega upada različen po posameznih državah. V okolju povečane negotovosti bodo podjetja najverjetneje odložila naložbe. Zato bodo podjetniške naložbe v euroobmočju predkrizno raven predvidoma dosegle šele proti koncu obdobja projekcij.

Bruto zadolženost nefinančnih družb se bo leta 2020 po projekcijah precej zvišala, nato pa se bo na koncu obdobja projekcij zmerno znižala, vendar bo vseeno ostala nad predkrizno ravnijo. Prvotno zvišanje bruto zadolženosti nefinančnih družb gre pripisati izrazitemu upadu dobičkov podjetij v prvi polovici leta 2020 in posledično vse pogostejši uporabi dolžniškega financiranja, s katerim se nadomešča pomanjkanje likvidnosti. Povečana stopnja zadolženosti podjetij bo v obdobju projekcij predvidoma omejevala rast podjetniških naložb, saj morajo podjetja izboljšati bilance stanja. Vseeno pa so bruto plačila obresti nefinančnih družb v zadnjih letih upadla na rekordno nizko raven in se bodo v prihodnjih nekaj letih po pričakovanjih zviševala le postopno, kar blaži morebitno zaskrbljenost glede vzdržnosti dolga.

Pandemija COVID-19 je močneje prizadela izvoz euroobmočja kot uvoz, ker so na svetovni ravni strmoglavili sektorji, katerim je euroobmočje še posebej izpostavljeno, kar nakazuje negativen neto izvoz v letu 2020. Po ocenah je bil izvoz hudo prizadet v prvi polovici leta 2020, kar je bila neposredna posledica omejitvenih ukrepov za zajezitev pandemije. Izbruh COVID-19 je povzročil motnje predvsem v dobavnih verigah v izvozno usmerjenem avtomobilskem, strojnem in kemijskem sektorju, pri čemer je bolj negativno vplival na ključne izvozne sektorje euroobmočja kot na izvozne sektorje drugih regij. Zaradi omejitev potovanj in turizma je strmoglavil izvoz gostinskih in prevoznih storitev, vendar je odpravljanje številnih omejitev znotraj euroobmočja in sproščanje v razmerju do tujine v zadnjem času prispevalo k delnemu okrevanju izvoza v teh sektorjih. Gledano v celoti naj bi izvoz euroobmočja rasel večinoma v skladu z okrevanjem zunanjega povpraševanja po izvozu euroobmočja, vendar počasneje, kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, in sicer zaradi izgube cenovne konkurenčnosti ob nedavni krepitvi tečaja eura. Uvoz se bo v letu 2020 predvidoma zmanjšal manj kot izvoz, ker je velike izvoznice še posebej hudo prizadel svetovni upad povpraševanja po avtomobilih in investicijskih proizvodih. Zato bo leta 2020 neto izvoz po projekcijah negativen. Od tretjega četrtletja 2020 dalje, ko se bodo razmere po svetu normalizirale, bo okrevanje izvoza nekoliko močnejše kot okrevanje uvoza, kar nakazuje pozitiven prispevek neto izvoza k rasti BDP v sledečih četrtletjih. Od sredine leta 2021 dalje bosta izvoz in uvoz rasla vzporedno, kar kaže na nevtralen prispevek neto izvoza k rasti v preostanku obdobja projekcij.

Čeprav se je brezposelnost v zadnjih mesecih zvišala manj, kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, se bodo razmere na trgu dela predvidoma znatno poslabšale. Zvišanje stopnje brezposelnosti v drugem četrtletju je bilo precej nižje od pričakovanega, medtem ko je bilo zmanjšanje skupnega števila zaposlenih le rahlo šibkejše od pričakovanega. Nedavno gibanje nakazuje veliko strmejši upad obsega delovne sile od pričakovanega, kar deloma odraža dejstvo, da so bili nekateri delavci, ki so izgubili službo, razvrščeni med »neaktivne«, ker je bilo v času omejitev gibanja manj možnosti za iskanje zaposlitev. Poleg tega je zmanjšanje možnosti ustvarjanja novih delovnih mest morda privedlo do tega, da so se mnogi nemotivirani ljudje umaknili iz aktivnega prebivalstva. Predpostavlja se, da se bo zaviralni učinek na delovno silo v sledečih četrtletjih postopno obrnil. Ko se bo delovna sila začela normalizirati in se bodo programi skrajšanega delovnega časa iztekli, se bo stopnja brezposelnosti po projekcijah zvišala s 7,3% v prvem četrtletju 2020 na 9,5% v letu 2021, nato pa se bo znižala na 8,8% v letu 2022, ko bo gospodarstvo okrevalo. Iz tega izhaja predpostavka, da so politike za ohranjanje delovnih mest večinoma uspešne pri ohranjanju zaposlitev delavcev s skrajšanih delovnim časom, pri čemer je prehod v brezposelnost za tiste, ki izstopajo iz shem za ohranjanje delovnih mest, omejen. Čeprav se zmanjšanje števila zaposlenih v številnih državah blaži z obsežno uporabo programov skrajšanega delovnega časa, pa se je v drugem četrtletju skupno število opravljenih delovnih ur predvidoma skrčilo veliko bolj strmo, kar odraža dejstvo, da je bilo veliko ljudi zaposlenih, vendar so delali mnogo manj ur. Nato se bo skupno število opravljenih delovnih ur po pričakovanjih zviševalo hitreje kot število zaposlenih, ker bodo številni zaposleni ponovno začeli delati v okviru bolj običajnega delovnega časa.

Produktivnosti dela na zaposlenega se bo v letu 2020 predvidoma znižala, nato pa bo v obdobju projekcij okrevala. Strm upad gospodarske aktivnosti in obsežna uporaba programov skrajšanega delovnega časa v državah euroobmočja nakazujeta skokovit upad produktivnosti dela na zaposlenega v prvi polovici leta 2020. Produktivnost dela na zaposlenega se bo predvidoma skokovito obrnila v drugi polovici letošnjega leta. Nasprotno pa je dinamika rasti produktivnosti dela na opravljeno delovno uro med pandemijo veliko bolj umirjena, saj naj bi skupno število opravljenih delovnih ur tesno sledilo gibanju BDP. Od druge polovice leta 2021 naj bi se produktivnost dela zviševala večinoma stabilno.

V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema je bila projekcija realne rasti BDP za leto 2020 popravljena navzgor, za preostalo obdobje projekcij pa ostaja večinoma nespremenjena. Realna rast BDP je bila za leto 2020 popravljena navzgor, in sicer predvsem zaradi boljšega rezultata v drugem četrtletju, kot je bilo pričakovano. Nato bo rast zaviralo več neugodnih dejavnikov, med katerimi so nižje zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja od tretjega četrtletja 2020 dalje, manjša konkurenčnost izvoza euroobmočja zaradi nedavne apreciacije eura in višje cene nafte. Zaviralni učinek teh dejavnikov večinoma odtehtajo pozitivni učinki, povezani z ukrepi denarne politike ECB, ki so bili napovedani junija 2020, dodatne javnofinančne spodbude in vpliv na zaupanje, povezan s skladom za okrevanje NGEU.

3 Cene in stroški

Inflacija se bo predvidoma zvišala z 0,3% v letu 2020 na 1,0% v letu 2021 in na 1,3% v letu 2022 (glej graf 2). Nizka skupna inflacija v letu 2020 je predvsem posledica strmega upada cen energentov v indeksu HICP – saj so se cene nafte od začetka globalnega izbruha pandemije COVID-19 znižale – kakor tudi apreciacije eura ter znižanja stopnje DDV v Nemčiji za šest mesecev od julija 2020 dalje. Kljub delnemu okrevanju cen nafte v zadnjih mesecih naj bi imela inflacija v skupini energentov leta 2020 velik negativen prispevek k skupni inflaciji. Predvideno zvišanje cen nafte in določen navzgor delujoči vpliv, ki izhaja iz povečanja okoljskih davkov, nakazujeta zvišanje inflacije v skupini energentov v preostalem obdobju projekcij. Po začasnem skokovitem porastu inflacije v skupini hrane aprila 2020, ki ga je povzročil izbruh pandemije COVID-19, so se cene hrane na mesečni ravni začele zniževati že maja, ko je omejevanje gibanja postalo manj strogo, omejitve na strani ponudbe pa so se zmanjšale. Medletna inflacija v skupini hrane naj bi se tekom letošnjega leta zniževala, nato pa naj bi se v preostanku obdobja projekcij postopno zviševala.

Inflacija brez energentov in hrane naj bi se v letu 2020 v povprečju umirila na 0,8%, nato pa naj bi se od druge polovice leta 2021 dalje krepila. V prihodnjih mesecih bo dezinflacijski vpliv predvidoma prisoten v vseh kategorijah cen storitev in proizvodov, saj bo povpraševanje ostalo šibko ali pa ga bodo zavirali ukrepi za zajezitev širjenja virusa. Pritiske na znižanje cen zaradi šibkega povpraševanja in znižanja stopnje DDV v Nemčiji bodo predvidoma le deloma izravnali pritiski na zvišanje cen in stroškov zaradi še vedno prisotnih motenj na strani ponudbe in pomanjkanja, ki je na primer posledica prekinjenih svetovnih vrednostnih verig, ukrepov za omejevanje socialnih stikov in zmanjšanja ponudbe. Inflacija brez energentov in hrane naj bi se v srednjeročnem obdobju postopno krepila, saj naj bi se pritiski na rast cen, ki izhajajo iz vse večjega povpraševanja v okolju nadaljnjega gospodarskega okrevanja, okrepili kljub zaviralnemu vplivu apreciacije eura. Kar zadeva dejavnike na strani ponudbe, naj bi se pritiski na zvišanje cen, ki izhajajo iz neugodnih vplivov s ponudbene strani zaradi pandemije, sicer zmanjšali, vendar bi lahko izstop podjetij na nekaterih trgih potisnil profitne marže navzgor, tako da bi njihova rast presegla ciklično izboljšanje. K porastu osnovne inflacije bodo prispevali tudi posredni učinki, ki izhajajo iz predvidenega okrevanja cen nafte. Ob navzgor delujočih baznih učinkih zaradi odprave znižanja stopnje DDV v Nemčiji pa bi se medletna stopnja osnovne inflacije v tretjem in zadnjem četrtletju 2021 lahko zvišala.

Rast sredstev za zaposlene na zaposlenega bo v kratkoročnem obdobju predvidoma postala negativna, vendar naj bi v letu 2021 okrevala v skladu z gospodarsko aktivnostjo, v letu 2022 pa naj bi znašala okrog 2%. Sredstva za zaposlene so se v drugem četrtletju 2020 strmo zmanjšala, kar je posledica ogromnega in nenadnega upada števila opravljenih delovnih ur na zaposlenega v času omejitev gibanja ter samo delnega pokritja izpada dohodka s pomočjo programov skrajšanega delovnega časa v večini držav. Vseeno gibanja sredstev za zaposlene kažejo pretirano izgubo dohodka od dela, ker se v številnih državah državna podpora ne evidentira kot sredstva za zaposlene na zaposlenega, ampak kot transferji. Po prenehanju omejitev gibanja bodo sredstva za zaposlene predvidoma ponovno porasla, čeprav rast ne bo dosegla ravni iz obdobja pred uvedbo omejitev gibanja, v preostalem obdobju projekcij pa se bodo še naprej postopoma zviševala.

Rast stroškov dela na enoto proizvoda bo v obdobju projekcij predvidoma zelo nihala, kar odraža sunkovite spremembe v rasti produktivnosti dela. Stroški dela na enoto proizvoda so se znatno zvišali z zmanjšanjem produktivnosti dela v drugem četrtletju 2020, ker je BDP upadel bolj kot zaposlenost. Kasnejša oživitev produktivnosti dela pa nakazuje močan padec stroškov dela na enoto proizvoda. Onkraj volatilnosti, ki jo povzroča kriza, pa bodo stroški dela na enoto proizvoda zatem po pričakovanjih večinoma ostali nespremenjeni.

Velika nihanja stroškov dela na enoto proizvoda naj bi v obdobju projekcij večinoma absorbirale profitne marže. Zato je predvideno, da se bodo po zmanjšanju v drugem četrtletju zatem ponovno znatno povečale. Po določenem umirjanju v drugi polovici leta 2021 naj bi dobiček na enoto proizvoda proti koncu obdobja projekcij presegel predkrizno raven v okolju, kjer stroški dela na enoto proizvoda ne povzročajo skoraj nobenih navzgor usmerjenih pritiskov.

Uvozne cene se bodo leta 2020 predvidoma opazno znižale, vendar bodo v letih 2021 in 2022 znova nekoliko porasle. Takšno dinamiko v precejšnji meri določajo gibanja cen nafte, pri katerih preteklo znižanje in nagib krivulje terminskih cen nafte nakazujeta visoko negativno stopnjo rasti v letu 2020, nato pa pozitivno medletno stopnjo rasti od drugega četrtletja 2021 dalje in v letu 2022. Pozitivna stopnja inflacije v skupini uvoznih cen od leta 2021 dalje je tudi posledica določenih navzgor usmerjenih cenovnih pritiskov, ki izhajajo iz cen drugih primarnih surovin razen nafte ter splošneje iz temeljnega globalnega zviševanja cen. Nasprotno pa naj bi nedavna apreciacija eura povzročala pritiske na znižanje uvoznega deflatorja v celotnem obdobju projekcij.

V primerjavi z letošnjimi junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema so projekcije inflacije za leto 2020 nespremenjene, za leto 2021 so popravljene navzgor, za leto 2022 pa so ravno tako nespremenjene. Inflacija v skupini energentov je bila za leti 2020 in 2021 popravljena navzgor zaradi nedavnega okrevanja cen nafte – tudi če so izražene v eurih – vendar je bila za leto 2022 popravljena navzdol zaradi položnejše krivulje terminskih cen nafte v primerjavi s tisto v prejšnjih projekcijah strokovnjakov Eurosistema. Nasprotno je bila inflacija v skupini hrane za leto 2020 popravljena navzdol – kar je posledica hitrejšega umirjanja cen hrane v drugi polovici leta, kot je bilo sprva pričakovano, potem ko so zaradi krize COVID-19 poskočile – za leti 2021 in 2022 pa je bila le rahlo popravljena navzdol. Inflacija brez energentov in hrane je v letu 2020 večinoma nespremenjena, saj vpliv začasnega znižanja stopnje DDV v Nemčiji v drugi polovici leta večinoma odtehtajo višje novejše vrednosti podatkov. Za obdobje zatem pa je bila popravljena navzgor, saj je vpliv apreciacije efektivnega tečaja eura na znižanje cen več kot izravnan s kombiniranim vplivom na zvišanje cen, ki izhaja iz ponovnega zvišanja nemškega DDV v letu 2021, posrednih učinkov višjih cen nafte ter napovedi večje gospodarske aktivnosti in nižje brezposelnosti. Slednje je po drugi strani deloma posledica ukrepov denarne politike ECB, ki so bili napovedani junija 2020, in dodatnih javnofinančnih spodbud.

4 Javnofinančni obeti

Javnofinančna podpora za ublažitev makroekonomskih posledic krize COVID-19 ostaja v letu 2020 precejšnja, pri čemer so v osnovnem scenariju upoštevane dodatne spodbude v primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema. Naravnanost javnofinančne politike^[3] je po ocenah v letu 2020 zelo spodbujevalna. To je v glavnem posledica izjemnih javnofinančnih ukrepov, ki so jih kot odziv na pandemijo sprejele vse države v euroobmočju. Če pogledamo euroobmočje kot celoto, ti ukrepi znašajo približno 4½% BDP, od česar večino predstavlja dodatna poraba v obliki transferjev in subvencij podjetjem in gospodinjstvom, vključno s programi skrajšanega delovnega časa. V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema so bili v osnovni scenarij za leto 2020 vključeni dodatni ukrepi v zvezi s COVID-19 v višini približno 1% BDP, predvsem zaradi transferjev in subvencij.

Javnofinančna podpora se bo po trenutnih predvidevanjih v veliki meri iztekla v letu 2021, vendar manj kot je bilo predvideno v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema, saj so bili nekateri ukrepi podaljšani in za leto 2021 sprejeti drugi novi svežnji pomoči. Na podlagi vladno odobrenih ali zakonsko sprejetih ukrepov na presečni datum za javnofinančne predpostavke je večina ukrepov v zvezi s pandemijo začasnih in se iztečejo konec leta 2020. Naravnanost javnofinančne politike v letu 2021 zato kaže na znatno zaostritev. Vendar pa osnovni scenarij v primerjavi z junijskimi projekcijami vključuje več spodbud v letu 2021, od katerih je del začasen.

Proračunski primanjkljaj in stopnja javnega dolga v euroobmočju se bosta leta 2020 predvidoma znatno povečala, v letih 2021 in 2022 pa se bosta nekoliko zmanjšala. Veliko povečanje proračunskega primanjkljaja v letu 2020 izhaja iz izrednih javnofinančnih ukrepov in negativne ciklične komponente, kar je odraz poslabšanja makroekonomskih razmer. Izboljšanje v letu 2021 pa je povezano predvsem z delnim iztekom izrednih javnofinančnih ukrepov ter z manj negativno ciklično komponento. Skokovit porast deleža javnega dolga v letu 2020 na več kot 100% BDP je rezultat razlike med obrestno mero in stopnjo rasti, ki prispeva k povečevanju dolga (učinek snežne kepe), ter visokega primarnega primanjkljaja. V obdobju 2021–2022 se bo prispevek nadaljnjega primarnega primanjkljaja k povečevanju javnega dolga več kot izravnal z ugodnim učinkom snežne kepe, zaradi česar se bo delež dolga v euroobmočju nekoliko zmanjšal. V primerjavi z junijskimi projekcijami strokovnjakov Eurosistema javnofinančne projekcije za euroobmočje kažejo višji proračunski primanjkljaj v obdobju 2020–2021 predvsem zaradi poslabšanega ciklično prilagojenega salda. To deloma odtehtajo izboljšana ciklična komponenta in nekoliko nižja plačila obresti, kar je posledica ugodnejših finančnih predpostavk. Delež javnega dolga je bil popravljen navzdol predvsem zaradi ugodnejše razlike med obrestno mero in stopnjo rasti.