Povzetek

Pandemija koronavirusa (COVID-19) dramatično vpliva na svetovno gospodarsko aktivnost, odkar je izbruhnila na začetku leta 2020, pri tem pa gospodarstvo euroobmočja ni nobena izjema. Realni BDP v euroobmočju se je predvsem zaradi strogih ukrepov za omejitev gibanja, ki so bili v večini držav euroobmočja uvedeni sredi marca, v prvem četrtletju 2020 znižal za rekordnih 3,8%. V drugem četrtletju bo BDP predvidoma še dodatno upadel za 13%, čeprav je večina držav začela sproščati stroge omejitve gibanja. Gibanje BDP od drugega četrtletja dalje je povezano z negotovostjo, ki je doslej brez primere.

Osnovna projekcija temelji na vrsti ključnih predpostavk o prihodnjem razvoju pandemije, o nujnih zajezitvenih ukrepih ter o vedenju gospodinjstev in podjetij. Tako se v osnovni projekciji predpostavlja, da bo zajezitev virusa le delno uspešna in se bodo v prihajajočih četrtletjih ponovno pojavljale okužbe, zato bodo vztrajni zajezitveni ukrepi potrebni, dokler ne bo na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021. Zajezitveni ukrepi bodo po pričakovanjih negativno vplivali na ponudbo in povpraševanje. Zaradi povečane negotovosti in slabših razmer na trgu dela bodo gospodinjstva in podjetja predvidoma še naprej zmanjševala obseg potrošnje. Znatna podpora denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela naj bi pripomogla k ohranjanju dohodkov in omejila negativne gospodarske posledice, ki jih bo povzročila zdravstvena kriza. Predpostavlja se, da takšne politike uspešno preprečujejo tudi neugodno širjenje negativnih posledic prek finančnih kanalov. Po teh predpostavkah bo realni BDP v euroobmočju po projekcijah v letu 2020 upadel za 8,7%, nato pa naj bi se v letu 2021 okrepil za 5,2% in v letu 2022 za 3,3%. Iz tega izhaja, da bo raven realnega BDP na koncu obdobja projekcij okrog 4% pod ravnijo, ki je bila predvidena v letošnjih marčnih projekcijah.

Nedavno dramatično znižanje cen nafte nakazuje, da bo inflacija, merjena z indeksom HICP, v prihajajočih četrtletjih strmo upadla na raven blizu nič. Bazni učinki v skupini energentov naj bi nato privedli do samodejnega odboja na začetku leta 2021. Tudi inflacija brez energentov in hrane se bo po pričakovanjih kratkoročno znižala, vendar manj kot skupna inflacija. Dezinflacijski vpliv bo predvidoma prisoten v vseh kategorijah cen storitev in proizvodov, saj bo povpraševanje ostalo šibko. Vseeno pa bodo vpliv predvidoma deloma odtehtali stroškovni in cenovni pritiski zaradi motenj in omejitev na strani ponudbe. V srednjeročnem obdobju se bo inflacija po pričakovanjih zvišala ob predpostavki, da bodo cene nafte narasle, in ob okrevanju povpraševanja. Gledano v celoti se bo v osnovni projekciji inflacija znižala z 1,2% v letu 2019 na 0,3% v letu 2020, nato pa se bo zvišala na 0,8% v letu 2021 in na 1,3% v letu 2022.^[1]

Zaradi izjemne negotovosti v zvezi z razvojem pandemije, z njenimi posledicami za ekonomsko vedenje, z zajezitvenimi ukrepi in z uspešnostjo ukrepov ekonomskih politik smo pripravili dva alternativna scenarija. V blagem scenariju je šok le začasen, ker hitra in uspešna zajezitev virusa omogoči hitro odpravo omejitev. Po tem scenariju bi se realni BDP letos znižal za 5,9%, nato pa bi v letu 2021 sledil močan odboj. Realni BDP bi do konca obdobja projekcij skoraj dosegel raven iz letošnjih marčnih projekcij. Inflacija bi po tem scenariju do leta 2022 dosegla 1,7%. Nasprotno pa zaostreni scenarij z veliko ponovnimi pojavitvami okužbe predvideva strožje zajezitvene ukrepe, ki precej hromijo gospodarsko aktivnost. Po tem scenariju realni BDP v letu 2020 upade za 12,6% in je na koncu obdobja projekcij okrog 9½% pod ravnijo iz letošnjih marčnih projekcij, stopnja inflacije pa v letu 2022 znaša le 0,9%.

1 Ključne predpostavke in ukrepi ekonomskih politik, na katerih temeljijo projekcije

Osnovna projekcija temelji na več ključnih predpostavkah o razvoju pandemije. Ob postopnem sproščanju strogih omejitev gibanja v vseh državah euroobmočja je v osnovni projekciji predpostavljeno, da bo zajezitev virusa le delno uspešna in se bodo v naslednjih nekaj četrtletjih ponovno pojavljale okužbe, zato bodo potrebni vztrajni zajezitveni ukrepi. Vseeno pa bodo nadaljnji ukrepi predvidoma predstavljali nižje gospodarske stroške kot ukrepi v času prvotnih strogih omejitev gibanja, ker so se pristojni organi in gospodarski subjekti ob omejitvah učili in spreminjali vedenje. Gospodarstvo se bo po pričakovanjih krepilo postopoma, tj. v fazah v »prehodnem« obdobju po izteku omejitev gibanja. Pri tem bo pozornost namenjena predvsem predelovalnim dejavnostim in nekaterim storitvenim dejavnostim, medtem ko bodo druge storitve, npr. umetnost, zabava, nastanitev in rekreacija, še naprej deloma omejene. Prehodno obdobje traja, dokler ne bo na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021.

Na podobnih predpostavkah o razvoju pandemije temeljijo tudi projekcije mednarodnih gibanj, ki nakazujejo strm padec zunanjega povpraševanja po izvozu euroobmočja v letu 2020. Svetovni realni BDP (brez euroobmočja) se bo po projekcijah v letu 2020 znižal za 4%, nato pa se bo v letu 2021 okrepil za 6% in v letu 2022 za 3,9%. Svetovna trgovinska menjava bo prizadeta bolj kot svetovni BDP, saj logistične motnje in zaprte meje še dodatno krepijo negativen vpliv. Obenem se gibanja na področju trgovinske menjave običajno močneje odzivajo na gospodarsko aktivnost v času gospodarskega upada. Tako bo zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja v letu 2020 predvidoma upadlo za 15,1%, nato pa se bo v letu 2021 povečalo za 7,8% in v letu 2022 za 4,2%.

Precejšnji ukrepi denarne in javnofinančne politike ter politike trga dela bodo podpirali dohodke, zmanjševali izgubo delovnih mest in število stečajev ter uspešno omejevali neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. V osnovni scenarij so poleg ukrepov denarne politike, ki jih je ECB sprejela od marca 2020, vključeni tudi diskrecijski javnofinančni ukrepi, ki v letu 2020 znašajo 3,5% BDP. Ukrepi obsegajo obsežne programe skrajšanega delovnega časa in subvencije za plače, ki naj bi ublažili posledice padca gospodarske aktivnosti za zaposlenost in dohodke od dela. Podjetja prejemajo precejšnje subvencije in kapitalske transferje. Vendar pa se za skoraj vse izredne javnofinančne ukrepe, ki se trenutno izvajajo, predpostavlja, da so začasni in se bodo iztekli do konca leta 2020, kar bo zaviralo okrevanje, ki bo sledilo.^[2] Poleg tega naj bi posojila in poroštva ali kapitalske injekcije, ki jih bodo deloma ali v celoti zagotovile države in bodo skupaj znašali blizu 20% BDP, prispevali k blažitvi likvidnostnih omejitev. Predvsem pa imajo ukrepi denarne politike ter državni kreditni in kapitalski instrumenti vlogo varovalnega mehanizma, saj zmanjšujejo tveganja izjemnih dogodkov, ki jih prinašajo neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem.

2 Realno gospodarstvo

Realni BDP je v prvem četrtletju 2020 zabeležil znižanje, ki je doslej brez primere. Po Eurostatovi prvi oceni je realni BDP v prvem četrtletju 2020 upadel za 3,8%, s čimer se je končalo skoraj sedemletno obdobje rasti. Skoraj vse države euroobmočja so v prvem četrtletju zabeležile negativne četrtletne stopnje rasti, predvsem Francija, Italija in Španija med večjimi državami euroobmočja.^[3] Upad gospodarske aktivnosti v prvem četrtletju je bil najbolj strm doslej. Razpoložljivi podatki kažejo, da so imeli trgovina na drobno, promet ter umetnost, zabava in rekreacija največje izgube, čeprav se je njihov obseg razlikoval med državami.

Kazalniki prihodnjih gibanj nakazujejo še bolj strm upad gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju 2020. Ankete, ki jih pripravlja Evropska komisija, in indeksi vodij nabave (PMI) so se znižali na raven blizu oziroma v mnogih primerih celo pod zgodovinsko najnižjo točko. Sestavljeni PMI za gospodarsko aktivnost je aprila strmoglavil na raven 13,6, zato kljub majskemu okrevanju na raven 31,9 nakazuje, da bo znižanje realnega BDP veliko hujše kot med finančno krizo v obdobju 2008–2009. Tekoči kazalniki, kot so na primer poraba električne energije in kazalniki mobilnosti na podlagi signala GPS, kažejo, da se je aprila v večini držav euroobmočja gospodarska aktivnost strmo zmanjšala. Čeprav so kazalniki začeli okrevati v zadnjem času, ko so države euroobmočja začele postopno sproščati stroge omejitve gibanja, pa vseeno še naprej kažejo na velik upad realnega BDP v drugem četrtletju. Gledano v celoti bo v drugem četrtletju gospodarska aktivnost predvidoma upadla za 13%.

Kljub sedanjim zajezitvenim ukrepov bo gospodarska aktivnost po projekcijah začela okrevati v drugi polovici leta 2020. Predpostavlja se, da bodo nacionalni organi sprostili zajezitvene ukrepe in povečali njihovo učinkovitost ter dovolili podjetjem v vseh sektorjih, da ponovno zaženejo proizvodnjo. Tako je po projekcijah za tretje četrtletje predviden 8,3-odstotni odboj realnega BDP, nato pa bodo gospodarsko aktivnost še naprej spodbujali okrevanje zunanjega povpraševanja, podpora ekonomskih politik in doslej zavrto povpraševanje. Vseeno pa bodo sedanji zajezitveni ukrepi in le postopno zmanjševanje velike negotovosti še naprej omejevali gospodarsko aktivnost, dokler ne bo na voljo medicinska rešitev, kar naj bi se zgodilo do sredine leta 2021. Zato bo realni BDP le postopno okreval proti predkrizni ravni. To kaže, da bo realni BDP na koncu obdobja projekcij okrog 4% pod ravnijo, ki je bila predvidena v letošnjih marčnih projekcijah.

Kot kaže podrobnejši pregled komponent BDP, se bo zasebna potrošnja v letu 2020 zmanjšala za 7,8%, nato pa bo do leta 2022 postopno okrevala. Zasebna potrošnja je v prvi polovici leta 2020 po ocenah strmo upadla. Kar zadeva posamezne sektorje, so bili najbolj prizadeti prodaja motornih vozil ter trošenje za počitnice in v restavracijah. Medtem ko izgubo realnega razpoložljivega dohodka deloma blažijo javni transferji, pa je zmanjšanje potrošnje posledica kombinacije prisilnega varčevanja (ker gospodinjstva, katerih prihodki niso bili prizadeti, niso mogla kupovati nenujnega blaga in storitev) in previdnostnega varčevanja zaradi strmega poslabšanja zaupanja potrošnikov in izjemnega povečanja negotovosti glede gospodarskih obetov. Kar zadeva prihodnje obdobje, ko bodo države postopoma sproščale ukrepe za omejitev gibanja, se bo zasebna potrošnja predvidoma ponovno krepila od druge polovice leta 2020 dalje, vendar pa bo predkrizno raven presegla šele tekom leta 2022. Ponovno krepitev bo podpiralo pričakovano postopno zmanjšanje negotovosti in iztekanje doslej zavrtega povpraševanja. Hkrati pa bosta okrevanje zavirala povečana brezposelnost in iztekanje neto javnofinančnih transferjev.

Stanovanjske naložbe se bodo leta 2020 predvidoma strmo in nenadoma zmanjšale. Ponudbo stanovanj bo leta 2020 po pričakovanjih močno prizadel šok, ki ga je povzročila pandemija COVID-19. Neugodni učinki, ki jih imajo nižji razpoložljivi dohodek, slabše zaupanje potrošnikov in višja brezposelnost na povpraševanje po stanovanjih, bodo predvidoma privedli do vztrajno umirjenih stanovanjskih naložb. Tako bodo na koncu obdobja projekcij precej pod predkrizno ravnijo.

Podjetniške naložbe naj bi v letu 2020 strmoglavile in tako upadle veliko bolj strmo kot BDP, okrevale pa bodo le postopoma ter bodo do leta 2022 ostale pod predkrizno ravnijo. Po ocenah so podjetniške naložbe v prvi polovici leta 2020 strmoglavile zaradi omejitev gibanja, izpada svetovnega in domačega povpraševanja ter vse večje negotovosti. Ponovno naj bi se začele povečevati v drugi polovici leta 2020, pri čemer se bo hitrost okrevanja znatno razlikovala med državami, ker je bil obseg prvotnega upada različen po posameznih državah. V okolju povečane negotovosti bodo podjetja najverjetneje odložila naložbe. Zato bodo podjetniške naložbe v euroobmočju na koncu obdobja projekcij predvidoma precej pod predkrizno ravnijo. Po projekcijah bodo ostale umirjene zaradi povišane ravni prostih zmogljivosti in zaskrbljenosti glede dolgoročnejših trendov povpraševanja ob staranju prebivalstva in krčenju delovno aktivnega prebivalstva. Hkrati se bo bruto zadolženost nefinančnih družb leta 2020 predvidoma precej zvišala z že visoke ravni, nato pa se bo zmerno znižala. Prvotno zvišanje bruto zadolženosti nefinančnih družb gre pripisati izrazitemu upadu dobičkov podjetij v prvi polovici leta 2020 in posledično vse pogostejši uporabi dolžniškega financiranja, s katerim se nadomešča pomanjkanje likvidnosti. Povečana stopnja zadolženosti podjetij bo v obdobju projekcij predvidoma omejevala rast podjetniških naložb, saj morajo podjetja ponovno vzpostaviti zdrave bilance stanja. Vseeno pa so bruto plačila obresti nefinančnih družb v zadnjih letih upadla na rekordno nizko raven in se bodo v prihodnjih nekaj letih po pričakovanjih zviševala le postopno, kar zmanjšuje morebitno zaskrbljenost glede vzdržnosti dolga.

Izvoz euroobmočja bo v letu 2020 po projekcijah močno prizadela pandemija COVID-19 in bo večino izgub po pričakovanjih nadoknadil do konca obdobja projekcij, pri čemer je bil zaradi trgovinskih napetosti in šibkega zunanjega povpraševanja že na začetku na nizki ravni. Izvoz bo v prvi polovici leta 2020 predvidoma hudo prizadet. Omejitveni ukrepi za zajezitev pandemije so močno vplivali na izvozni sektor euroobmočja in uvoz. Večina sektorjev je na koncu prvega četrtletja 2020 zabeležila hiter upad izvoza, ki se bo po pričakovanjih nadaljeval še v drugo četrtletje. Pandemija je med drugim najbolj prizadela izvoz potovalnih in prometnih storitev. Motnje v dobavnih verigah, povezane z izbruhom COVID-19, so vplivale predvsem na izvozno usmerjeni avtomobilski, strojni in kemijski sektor. Uvoz se bo v drugem četrtletju 2020 predvidoma zmanjšal manj kot izvoz, ker je velike izvoznice še posebej hudo prizadel svetovni upad povpraševanja po avtomobilih in investicijskem blagu. Zato naj bi bil neto izvoz negativen. Od tretjega četrtletja dalje bo odboj izvoza nekoliko močnejši kot odboj uvoza, kar kaže na pozitiven prispevek neto izvoza do konca leta 2021, ko bodo globalni ciklični sektorji, ki jim je euroobmočje izpostavljeno, okrevali. Gledano v celoti se bo izvoz euroobmočja predvidoma gibal približno v skladu z zunanjim povpraševanjem po izvozu euroobmočja.

Razmere na trgu dela se bodo po pričakovanjih znatno poslabšale. Medtem ko so se razmere na trgu dela med nedavno konjunkturo izrazito izboljšale, bo med letom 2020 predvidoma prišlo do strmega poslabšanja. Zmanjšanje skupnega števila zaposlenih za 0,2% v prvem četrtletju 2020, kot kažejo Eurostatove prve ocene, je le znanilec pričakovanih izrazito slabših gibanj v naslednjih nekaj četrtletjih. Čeprav se bo zmanjšanje števila zaposlenih v nekaterih državah verjetno ublažilo z obsežno uporabo programov skrajšanega delovnega časa, se bo skupna zaposlenost v letu 2020 po pričakovanjih zmanjšala za 2,8%, nato pa bo v preostalem obdobju projekcij postopoma okrevala ob odboju gospodarske aktivnosti.

Gibanja na trgu dela med pandemijo COVID-19 je mogoče bolje spremljati s skupnim številom opravljenih delovnih ur kot s številom zaposlenih. Skupno število opravljenih delovnih ur na zaposlenega bo v drugem četrtletju 2020 predvidoma doseglo globoko dno, medtem ko bo število zaposlenih v tretjem četrtletju 2020 predvidoma doseglo dno, ki ne bo tako globoko. Manjši vpliv krize na gibanje števila zaposlenih je deloma posledica kompenzacijskih politik na trgu dela. Skupno število opravljenih delovnih ur in število zaposlenih bosta na koncu obdobja projekcij nekoliko pod ravnijo iz zadnjega četrtletja 2019. To je posledica učinkov histereze (npr. zaradi stečaja podjetij in stalne izgube delovnih mest) na trgu dela v euroobmočju.

Vpliv pandemije COVID-19 na povečevanje delovne sile bo v obdobju projekcij predvidoma zmeren. Obseg delovne sile naj bi se do tretjega četrtletja 2020 zmanjševal. Na zelo kratki rok je zmanjševanje posledica dejstva, da se bo nek delež zaposlenih umaknil iz aktivnega prebivalstva zaradi omejitev gibanja ter da bodo nekateri delavci zaradi ukrepov, ki omejujejo gibanje, klasificirani kot razpoložljivi za delo, vendar ne kot iskalci zaposlitve. Poleg tega lahko zmanjšanje možnosti ustvarjanja novih delovnih mest med obdobjem pandemije privede do tega, da se nemotivirane osebe umaknejo iz aktivnega prebivalstva. Na obseg delovne sile lahko negativno vplivajo tudi dodatni kanali, zlasti kratkoročno, med katerimi so zmanjšanje predvidenega neto priseljevanja delavcev zaradi pandemije COVID-19 in omejitev v mednarodnem letalskem prevozu.

Stopnja brezposelnosti se bo predvidoma odzivala na pandemijo in dosegla najvišjo raven v tretjem četrtletju 2020 (10,8%). Podobno kot dinamika zaposlenosti se stopnja brezposelnosti v obdobju projekcij ne bo vrnila na predkrizno raven, saj bo v zadnjem četrtletju 2022 dosegla 8,8% (v primerjavi s 7,3% v zadnjem četrtletju 2019). Gibanje predvidene stopnje brezposelnosti ostaja pod ravnijo, ki je bila zabeležena med svetovno finančno krizo v obdobju 2008–2009 zaradi sprejetih politik trga dela, ki se osredotočajo na ohranjanje delovnih mest, da bi se po koncu strogih ukrepov za omejitev gibanja hitro ponovno začelo poslovanje. Programi skrajšanega delovnega časa tako omejujejo vzpon brezposelnosti, pri čemer zaposleni ostajajo na plačilni listi podjetja in prejemajo sredstva, ki so primerljiva z nadomestilom za brezposelnost (pri čemer se nadomestitvena stopnja za izgubljeno plačo med državami razlikuje). Pri stopnji brezposelnosti bodo med državami po pričakovanjih še naprej obstajale velike razlike. Na splošno se v državah z velikim deležem začasno zaposlenih ali samozaposlenih delavcev pričakuje višja stopnja brezposelnosti in večja izguba dohodka.

Rast produktivnosti dela se bo v letu 2020 predvidoma zmanjšala, nato pa bo v obdobju projekcij okrevala. Zaradi javnofinančnih ukrepov, ki blažijo vpliv na skupno zaposlenost, se bo produktivnost dela na zaposlenega v letu 2020 predvidoma strmo zmanjšala. Vpliv na produktivnost dela na zaposlenega se razlikuje od vpliva na produktivnost dela na opravljeno delovno uro. Produktivnost na zaposlenega bo v letu 2020 bolj prizadeta, kar je posledica obsežne uporabe programov skrajšanega delovnega časa v državah euroobmočja. Nasprotno pa je odziv produktivnosti na opravljeno delovno uro med pandemijo veliko manj izrazit, saj naj bi skupno število opravljenih delovnih ur tesno sledilo gibanju BDP.

V primerjavi z marčnimi projekcijami je bila projekcija realne rasti BDP za leto 2020 dramatično popravljena navzdol, medtem ko je bila za preostalo obdobje projekcij, zlasti za leto 2021, popravljena navzgor. Popravek realne rasti BDP navzdol v letu 2020 prikriva večji popravek navzdol v prvi polovici leta in določen popravek navzgor v drugi polovici leta. Zaradi posledično pozitivnega statističnega učinka prenosa ter določenega nadaljnjega dohitevanja je bila realna rast BDP v letih 2021 in 2022 popravljena navzgor. Realni BDP naj bi bil do konca obdobja projekcij okrog 4% pod ravnijo, ki je bila predvidena v letošnjih marčnih projekcijah.

3 Cene in stroški

Inflacija se bo predvidoma znižala z 1,2% v letu 2019 na 0,3% v letu 2020, nato pa se bo v letu 2021 zvišala na 0,8% in v letu 2022 na 1,3% (glej graf 2). Nižja stopnja skupne inflacije v letu 2020 je zlasti odraz strmega padca cen energentov v indeksu HICP, saj so se cene nafte po svetovnem izbruhu COVID-19 znižale. Inflacija v skupini energentov naj bi imela v letu 2020 velik negativen prispevek (0,8 odstotne točke) k skupni inflaciji. Rast cen nafte, kot izhaja iz pozitivnega nagiba krivulje terminskih cen nafte, in določen navzgor delujoči vpliv, ki izhaja iz višjih posrednih davkov na energente, pomenita, da se bo inflacija v skupini energentov v preostalem obdobju projekcij povečala. Inflacija v skupini hrane se je v zadnjem času precej zvišala, saj se je povpraševanje gospodinjstev po predelani in nepredelani hrani povečalo v kontekstu ukrepov za zajezitev pandemije COVID-19 in določenih motenj v dobavnih verigah na področju sveže hrane. Inflacija v skupini hrane bo po pričakovanjih kratkoročno ostala povišana, vendar se bo tekom leta znižala in bo v letih 2021 in 2022 nižja kot v letu 2020.

Zaradi precejšnjega povečanja neizkoriščenega gospodarskega potenciala in posrednih učinkov strmega padca cen nafte se bo inflacija brez energentov in hrane v letu 2020 v povprečju predvidoma umirila na 0,8% in se bo zvišala šele proti koncu obdobja projekcij. Vse manjši, vendar še vedno velik neizkoriščen gospodarski potencial bo po pričakovanjih zaviral inflacijo brez energentov in hrane v letu 2021 in v manjši meri tudi v letu 2022, kar pomeni, da bo povprečna medletna stopnja inflacija znašala 0,7% oziroma 0,9%. Dezinflacijski vpliv bo predvidoma prisoten v vseh kategorijah cen storitev in proizvodov, saj bo povpraševanje potrošnikov ostalo šibko zaradi izgube dohodka ali pa ga bodo ovirali vladni ukrepi za zajezitev širjenja virusa. V naslednjih nekaj četrtletjih bodo pritiske na znižanje inflacije zaradi šibkega povpraševanja predvidoma deloma odtehtali cenovni in stroškovni pritiski zaradi motenj in omejitev na strani ponudbe, ki na primer izhajajo iz motenj v svetovnih vrednostnih verigah ali iz ukrepov za socialno distanciranje (kot je denimo zmanjšanje zmogljivosti frizerjev in restavracij). Inflacija brez energentov in hrane bo v srednjeročnem obdobju po pričakovanjih porasla, pri čemer naj bi se pritiski na zvišanje cen zaradi vse večjega povpraševanja okrepili, ko se bo gospodarsko okrevanje nadaljevalo. Medtem ko naj bi se pritiski na zvišanje inflacije zaradi neugodnih gibanj na strani ponudbe, ki so povezana s pandemijo, zmanjšali, bi lahko doslej zavrto povpraševanje in manjša konkurenca zaradi izstopa podjetij s trga potisnila marže na nekaterih trgih navzgor na raven, ki presega njihovo ciklično izboljšanje. Poleg tega bodo k porastu osnovne inflacije prispevali tudi posredni učinki, ki izhajajo iz predvidenega zvišanja cen nafte.

Rast sredstev za zaposlene na zaposlenega bo v kratkoročnem obdobju predvidoma postala negativna, vendar naj bi v letu 2021 okrevala v skladu z gospodarsko aktivnostjo, v letu 2022 pa naj bi postala zmerna. Sredstva za zaposlene na zaposlenega se bodo v drugem četrtletju 2020 po pričakovanjih strmo zmanjšala. To je posledica ogromnega in nenadnega upada števila opravljenih delovnih ur na zaposlenega v času omejitev gibanja ter samo delnega pokritja izpada sredstev za zaposlene s pomočjo programov skrajšanega delovnega časa. Vendar pa gibanje sredstev za zaposlene na zaposlenega prikazuje pretirano izgubo dohodka iz dela, saj številne države državne podpore statistično ne evidentirajo v kategoriji sredstev za zaposlene, ampak v kategoriji transferjev. Zatem naj bi sredstva za zaposlene na zaposlenega zopet beležila rast, ko bosta gospodarska aktivnost in število opravljenih delovnih ur okrevala, v obdobju projekcij pa naj bi postopoma še dodatno porasla. Z vidika medletnih stopenj rasti omenjena gibanja v letu 2020 pomenijo strm padec rasti sredstev za zaposlene na zaposlenega (‑1,9%), odboj v letu 2021 (3,2%) in zmernejšo rast v letu 2022 (1,9%).

Rast stroškov dela na enoto proizvoda bo v obdobju projekcij predvidoma zelo nihala, kar odraža sunkovite spremembe v rasti produktivnosti dela. Z zmanjšanjem produktivnosti dela v drugem četrtletju 2020 zaradi velikega padca realnega BDP v primerjavi z manjšim padcem zaposlenosti se stroški dela na enoto proizvoda precej zvišujejo, medtem ko odboj v rasti produktivnosti dela, ki naj bi sledil, pomeni velik padec stroškov dela na enoto proizvoda. Onkraj volatilnosti, ki jo povzroča kriza, pa se bodo stroški dela na enoto proizvoda po pričakovanjih le rahlo povečali.

Velika nihanja stroškov dela na enoto proizvoda naj bi v obdobju projekcij večinoma absorbirale profitne marže. Zato se bodo v drugem četrtletju 2020 predvidoma strmo znižale, zatem pa izrazito zvišale. Vrnitev na predkrizno raven je pričakovana proti koncu obdobja projekcij.

Uvozne cene se bodo leta 2020 predvidoma izrazito znižale, vendar bodo v letih 2021 in 2022 znova nekoliko porasle. Takšno dinamiko v veliki meri določajo gibanja cen nafte, pri katerih nagib krivulje terminskih cen nafte nakazuje visoko negativno stopnjo rasti v letu 2020, nato pa pozitivno medletno stopnjo rasti od drugega četrtletja 2021 dalje in v letu 2022. Pozitivna stopnja inflacije v skupini uvoznih cen od leta 2021 dalje je tudi posledica določenih navzgor usmerjenih cenovnih pritiskov, ki izhajajo iz cen drugih primarnih surovin razen nafte ter splošneje iz temeljnega globalnega zviševanja cen.

V primerjavi z letošnjimi marčnimi projekcijami so bili inflacijski obeti v celotnem obdobju projekcij precej popravljeni navzdol. Velik vpliv na znižanje skupne inflacije, ki izhaja iz predpostavk o nižjih cenah nafte v letu 2020, le delno odtehtajo gibanja inflacije v skupini hrane, ki bodo zaradi krize COVID-19 višja, kot je bilo pričakovano. Inflacija brez energentov in hrane je bila v celotnem obdobju projekcij izrazito popravljena navzdol. Zavira jo veliko večji neizkoriščen gospodarski potencial, kot je bilo sprva pričakovano, v prvem delu obdobja projekcij pa tudi določeni navzdol delujoči posredni učinki, ki izhajajo iz predpostavljenih nižjih cen nafte.

4 Javnofinančni obeti

Naravnanost javnofinančne politike^[5] bo po ocenah v letu 2020 postala zelo spodbujevalna. To je v glavnem posledica znatnih javnofinančnih ukrepov, ki so jih kot odziv na pandemijo sprejele vse države v euroobmočju. Največji del teh ukrepov predstavlja dodatno trošenje, zlasti v obliki programov skrajšanega delovnega časa, ukrepov za podporo podjetjem in gospodinjstvom ter večjih izdatkov za zdravje. Večina nedavno izvedenih ukrepov, povezanih s pandemijo, je začasnih in se iztečejo ob koncu leta 2020. Naravnanost javnofinančne politike v letu 2021 zato kaže na znatno zaostritev. V letu 2022 naj bi imeli ukrepi, povezani s pandemijo, le majhen vpliv na naravnanost javnofinančne politike, ki bo po projekcijah nekoliko ekspanzivna. V primerjavi z marčnimi projekcijami je zaradi vključitve novih ukrepov javnofinančna politika leta 2020 veliko bolj ekspanzivno naravnana, leta 2021 pa je bolj restriktivna, medtem ko je popravek za leto 2022 majhen.

Proračunski saldo v euroobmočju se bo leta 2020 po projekcijah znatno poslabšal, v letih 2021 in 2022 pa se bo nekoliko izboljšal. Veliko poslabšanje proračunskega salda v letu 2020 izhaja iz izrednih javnofinančnih ukrepov in negativne ciklične komponente, kar je odraz poslabšanja makroekonomskih obetov. Izboljšanje v letu 2021 pa je v glavnem posledica iztekanja izrednih javnofinančnih ukrepov, medtem ko ima manj neugodna ciklična komponenta nekoliko pozitiven vpliv. Skokovit porast deleža javnega dolga v letu 2020 na več kot 100% BDP je predvsem rezultat razlike med obrestno mero in stopnjo rasti, ki prispeva k povečevanju dolga, ter visokega primarnega primanjkljaja. V obdobju 2021–2022 se bo prispevek nadaljnjega primarnega primanjkljaja k povečevanju javnega dolga več kot izravnal z ugodnim učinkom snežne kepe,^[6] zaradi česar se bo delež dolga v euroobmočju nekoliko zmanjšal.

Junijske projekcije v primerjavi z marčnimi projekcijami kažejo veliko večji proračunski primanjkljaj. Zaradi makroekonomskih posledic pandemije in sprejetih javnofinančnih ukrepov je bila projekcija proračunskega salda za leto 2020 znatno popravljena navzdol, in sicer za več kot 7 odstotnih točk. Popravek navzdol je v naslednjih dveh letih manjši, saj se bodo izredni javnofinančni ukrepi predvidoma iztekli, gospodarstvo pa bo okrevalo, vendar bo primanjkljaj v primerjavi z marčnimi projekcijami predvidoma še vedno višji za 2,3 odstotne točke. Delež javnega dolga bo po pričakovanjih ostal precej višji, in sicer predvsem zaradi popravka navzgor za leto 2020 in večjega primarnega primanjkljaja v celotnem obdobju projekcij.