Petindvajset let Evropske centralne banke

Uvodni nagovor predsednice ECB Christine Lagarde ob praznovanju 25. obletnice ECB

Frankfurt na Majni, 24. maj 2023

Z veseljem vas pozdravljam na sprejemu ob 25. obletnici ECB in Eurosistema.

Nekdanji nemški kancler Helmut Kohl je nekoč izrekel znamenite besede, da »mir pomeni več kot le odsotnost vojne«. Zgodba o euru je v svojem bistvu zgodba o gradnji temeljev za trajen mir.

Je zgodba, ki izhaja iz daljnovidne odločitve Evrope po drugi svetovni vojni, da gospodarstva posameznih držav poveže tako tesno, da ustvari neločljivo povezano skupno prihodnost, ki bo obenem tudi temelj evropskega povezovanja.

Tak motor integracije pomeni, da vsakič, ko smo se soočali s preizkušnjami, nismo dopustili razdvajanj in prepustili propadu vse, kar smo zgradili skupaj. Rajši smo se neposredno soočili z izzivi in se nanje odzvali s skupnimi močmi.

Tak duh je od poznih 1980-ih let omogočil, da enotna valuta postane naslednji korak na evropski poti.

Takrat sta se spreminjala tako Evropa kot tudi svet.

Prvič, skupni trg se je razvijal v enotni trg. S tem je postalo še bolj pomembno, da se poslovimo od poskusov konkurenčne devalvacije valut med večjimi gospodarstvi, saj bi to spodkopalo zaupanje in okrepilo težnje zoper odprtost.

Ker so se globalni kapitalski tokovi krepili, je sistem fiksnih deviznih tečajev v Evropi postajal vse bolj nestabilen – problem, ki ga je poosebljala kriza mehanizma deviznih tečajev v letih 1992–1993.

Drugič, globalna finančna integracija je grozila, da bodo Evropejci izgubili denarno suverenost. Denarne politike velikih držav, ki izdajajo svetovne valute – zlasti ZDA – so imele vse večji globalni vpliv.^[1]

Ne glede na uporabljeni režim deviznih tečajev je to pomenilo, da so imele manjše države postopoma vse manj možnosti, da bi denarne pogoje določile v skladu z domačimi potrebami.

Tretjič, ko je padel berlinski zid in se je hladna vojna končala, so se zastavljala nova, temeljna vprašanja o usmeritvi Evrope – in kdo bo pri tem imel odločilno vlogo. S tem je nastala velika potreba po novih evropskih simbolih, ki bi ljudi povezali znotraj širše in bolj raznolike Unije.

Euro je bil logičen odgovor na vse tri omenjene spremembe. Evropejcem je ponudil stabilnost, suverenost in solidarnost.

Stabilnost, ker je euro zagotovil, da se lahko enotni trg zaščiti pred valutnimi nihanji, hkrati pa je onemogočil špekulativne napade na valute držav v euroobmočju.

Suverenost, ker se je s sprejetjem enotne denarne politike na evropski ravni povečala neodvisnost evropskih politik od drugih velikih akterjev.

Solidarnost, ker je euro postal najmočnejši in otipljiv simbol evropske enotnosti, s katerim se ljudje srečujejo v vsakdanjem življenju.

Euro v kriznih časih

Hvaležni smo lahko daljnovidnosti vizionarskih ustanoviteljev Evrope. Ko se je 1. januarja 1999 rodil euro, si niso mogli predstavljati kriz, ki bodo šele prišle.

Prvi predsednik ECB Wim Duisenberg se je moral spoprijeti s krizo ob 9. septembru in krizo, ko je počil balon internetnih podjetij. Njegov naslednik Jean-Claude Trichet je moral prebroditi svetovno finančno krizo in začetek državne dolžniške krize, ki jo je nasledil moj predhodnik Mario Draghi. Spopasti se je moral s strahovi glede prihodnosti euroobmočja, čemur je sledilo dolgo obdobje prenizke inflacije.^[2]

V času mojega predsedovanja pa smo doživeli pandemijo in zaprtje gospodarstva, brutalno rusko invazijo na Ukrajino, energetsko krizo in vrnitev previsoke inflacije.

A temeljna obljuba eura se je kljub temu uresničila. Predvsem zahvaljujoč monetarni uniji smo uspeli prebroditi vse krize – ter iz vsake od njih iziti nekoliko močnejši.

Prvič, euro nam je prinesel stabilnost.

Enotni trg s stabilnimi deviznimi tečaji ter zavezanostjo miru ni le preživel, ampak je prosperiral. Zgolj predstavljamo si lahko, kako vabljiv bi bil protekcionizem, če ne bi bile odpravljene možnosti konkurenčne devalvacije.

Euro nas je ščitil tudi pred zunanjimi šoki. Kmalu po uvedbi se je hitro uveljavil kot druga najpomembnejša svetovna rezervna in obračunska valuta. Tako so cene več kot polovice vsega, s čimer trgujemo, zdaj izražene v eurih, kar zadeva drugo polovico, pa je enotna valuta zaščitila gospodarstvo pred pretirano volatilnostjo deviznega tečaja.^[3]

V ponazoritev naj navedem ocene strokovnjakov ECB, ki kažejo, da bi bila lahko depreciacija valut nekaterih držav v euroobmočju v primerjavi z ameriškim dolarjem – če eura ne bi uvedli – med svetovno finančno krizo do 14% večja, med pandemijo pa do 10% večja.^[4]

Nestabilnost pa se je pojavila na drugih področjih, ki jih v prvotni zasnovi euroobmočja ni bilo, kar je najbolj pereče postalo med državno dolžniško krizo. A vsepovsod, kjer so se pojavile vrzeli, smo jih premostili, pri čemer je najpomembnejši dosežek vzpostavitev evropskega bančnega nadzora.

Drugič, z eurom se je povečala naša suverenost, kar nam je omogočilo, da smo gospodar lastne gospodarske usode in da oblikujemo denarno politiko, ki jo Evropa potrebuje za stabilne cene in vzdržno gospodarsko rast.

Zahvaljujoč enotni denarni politiki se je bila ECB sposobna hitro in odločno odzvati na vse vrste šokov, s katerimi smo se soočali. Med drugim tudi takrat, ko so druge velike jurisdikcije ubrale drugačno pot.

To je bilo najbolj očitno leta 2013, ko je ameriška centralna banka začela cikel zaostrovanja, medtem ko je euroobmočje še vedno okrevalo po državni dolžniški krizi. Neodvisnost denarne politike nam je omogočila, da smo začrtali svojo pot in začeli okrevanje, ki je trajalo 26 zaporednih četrtletij.

Tretjič, euro je ustvaril solidarnost znotraj Evrope.

Predstavlja simbol enotnosti v neverjetno težkih časih ter motivacijo za medsebojno podporo v najtežjih trenutkih. Zato se euroobmočju še naprej pridružujejo nove države.

V zadnjih 25 letih smo v euroobmočje sprejeli devet novih držav, tako da se je število držav povečalo z 11 na 20. Zadnja med njimi je Hrvaška, ki se je pridružila na začetku letošnjega leta.

Zdaj smo prišli tako daleč, da ljudje razlikujejo med institucijami in politikami, kar je po mojem mnenju znamenje uspeha. Politike ECB so ljudem všeč ali pa tudi ne, vendar se večinoma ne sprašujejo več, ali je članstvo v euroobmočju prava izbira.

Medtem ko je bil delež ljudi, ki podpirajo euro, med državno dolžniško krizo najmanjši – približno 60% – je zdaj ta delež blizu 80%.^[5] Širina podpore se je pokazala tudi v volilni skrinjici, in sicer vsakokrat, ko je bilo članstvo v euroobmočju tema na nacionalnih volitvah.

Pogled v prihodnost

Dosedanji uspeh pa še ne pomeni, da je naše delo opravljeno. Pomeni le, da zdaj že lahko sprejemamo najboljše odločitve za našo monetarno unijo in nam ni treba šele razmišljati, ali bi jo sploh imeli.

Zdaj je čas, da napišemo naslednje poglavje v zgodovini eura, to pa bo odvisno od ukrepov, ki jih sprejemamo kot Evropejci.

Za ECB je takojšnja in najpomembnejša prednostna naloga, da čimprej znižamo inflacijo na 2-odstotni srednjeročni cilj. In to bomo tudi storili.

A kot sem pred kratkim že dejala, bo zaradi nestabilne geopolitike, digitalne preobrazbe in grožnje podnebnih sprememb pred nami še več izzivov, s katerim se bo morala ECB spoprijeti. Še naprej moramo zagotavljati stabilnost v svetu, ki je vse prej kot stabilen.^[6]

Verjamemo, da bodo tudi drugi nosilci politik opravili svoje delo. Monetarna unija ni končna točka, temveč stalen proces združevanja. Nadaljevati ga mora vsaka generacija voditeljev. Če želimo doseči visoko stopnjo integracije, mora biti Unija večplastna ter vključevati javnofinančno, finančno in bančno dimenzijo, še posebno, če bo euro utrdil svoj mednarodni status.

Ko je Wim Duisenberg leta 2002 v imenu eura sprejel nagrado Karla Velikega, je euro prikazal kot trojno pogodbo.^[7]

Kot pogodbo med državami, ki želijo združiti sile. Kot pogodbo med ECB in prebivalci Evrope, ki želijo, da so njihove potrebe izpolnjene, predvsem kar zadeva stabilnost cen. In kot pogodbo med Evropejci samimi, ki želijo uporabljati skupno valuto.

Pogodba pa ne daje le pravic, ampak nalaga tudi odgovornosti. Zdaj je dolžnost vseh nas – voditeljev, institucij in državljanov – da še naprej spoštujemo to pogodbo še veliko naslednjih let.