Poročilo o digitalnem euru
ECB je 2. oktobra 2020 objavila poročilo o digitalnem euru.
Poročilo proučuje izdajo centralnobančne digitalne valute (CBDV) – digitalnega eura – z vidika Eurosistema. Digitalni euro je mogoče razumeti kot centralnobančni denar, ki je v digitalni obliki na voljo državljanom in podjetjem, da opravljajo plačila malih vrednosti. Dopolnjeval bi sedanjo ponudbo gotovine in centralnobančnih depozitov velikih vrednosti.
Glej povzetek.
Razlogi za izdajo digitalnega eura
Digitalni euro bi podpiral cilje Eurosistema, saj bi v hitro spreminjajočem se digitalnem svetu državljanom omogočal dostop do varne oblike denarja.
Digitalni euro bi bil centralnobančni denar, ki je na voljo v digitalni obliki za opravljanje plačil malih vrednosti.
- Digitalni euro bi bil izvedljiva možnost v različnih prihodnjih scenarijih ter bi Eurosistemu omogočal doseganje ciljev v zvezi s temeljnimi funkcijami centralne banke in s splošnimi ekonomskimi politikami v EU, vendar bi moral izpolnjevati pogoje, ki so predvideni v posameznih scenarijih.
- Digitalni euro bi se izdal (i) v podporo digitalizaciji evropskega gospodarstva in zaradi strateške neodvisnosti Evropske unije; (ii) kot odziv na precej zmanjšano vlogo gotovine kot plačilnega sredstva; (iii) v primeru velike verjetnosti, da se bodo tuje centralnobančne digitalne valute ali zasebna digitalna plačila začela na veliko uporabljati v euroobmočju; (iv) kot nov kanal v transmisiji denarne politike; (v) za zmanjšanje tveganj, ki bi lahko ogrozila običajno opravljanje plačilnih storitev; (vi) za spodbujanje mednarodne vloge eura; (vii) za zmanjšanje skupnih stroškov in ekološkega odtisa denarnih in plačilnih sistemov.
- Tudi če bi se eden od scenarijev uresničil, ne pomeni nujno, da je treba izdati digitalni euro, če so na voljo alternativne rešitve.
Zaradi morebitnih prednosti digitalnega eura in hitrih sprememb na področju plačil malih vrednosti mora biti Eurosistem pripravljen na njegovo izdajo v prihodnosti.
Glej poglavje 2.
Možne posledice digitalnega eura
Eurosistem bi digitalni euro zasnoval tako, da bi preprečil morebitne neželene posledice za izpolnjevanje svojega mandata, za finančni sektor in za širše gospodarstvo.
- Digitalni euro bi moral biti zasnovan tako, da bi se preprečile morebitne neželene posledice njegove izdaje, s čimer bi se omejil negativen vpliv na denarno politiko, finančno stabilnost in storitve, ki jih zagotavlja bančni sektor, ter hkrati zmanjšala morebitna tveganja.
- Morali bi se izogibati pretirani uporabi digitalnega eura kot ene od naložbenih možnosti in preprečiti tveganje nenadnega velikega prehajanja z bančnih vlog na digitalni euro. Digitalni euro bi moral biti na voljo prek nadzorovanih posrednikov, medtem ko bi bilo treba tveganja v zvezi z informacijsko tehnologijo (na primer zamude v projektu ali nepričakovane stroške) čim bolj zmanjšati. Eurosistem bi moral upoštevati regulatorne standarde, tudi če je izvzet, razen če je nesporno v javnem interesu, da se standardov ne drži.
- Z digitalnim eurom bi morali ekonomično dosegati cilje Eurosistema v primerjavi z drugimi alternativami. Treba bi bilo določiti pogoje uporabe zunaj euroobmočja. Storitve v zvezi z digitalnim eurom bodo morale biti zelo odporne proti kibernetskim grožnjam.
Glej poglavje 3.
Pravni vidiki
Eurosistem mora proučiti številne pomembne pravne vidike v zvezi z digitalnim eurom, med katerimi so pravna podlaga za izdajo, pravne posledice različnih modelov in veljavnost zakonodaje EU za Eurosistem kot izdajatelja.
- Pravna podlaga za izdajo bi bila odvisna od konkretne izbire modela digitalnega eura.
- Primarna zakonodaja EU ne izključuje možnosti izdaje digitalnega eura kot zakonitega plačilnega sredstva, kar pomeni, da bi ga morali prejemniki plačil sprejemati.
- Nekatere praktične elemente dostopa do digitalnega eura in njegove distribucije bi bilo načeloma mogoče oddati zunanjim izvajalcem, vendar bi morali biti ti pod strogim nadzorom s strani Eurosistema.
Glej poglavje 4.
Možni funkcionalni modeli digitalnega eura
To poročilo namenoma ne daje prednosti neki določeni obliki digitalnega eura. Vsaka predlagana rešitev mora izpolnjevati več načel in pogojev, ki so opredeljeni v tem poročilu, pri čemer mora upoštevati relevantno zakonodajo.
- Potencialne lastnosti digitalnega eura bi morale biti določene tako, da izpolnjujejo temeljna načela Eurosistema in pogoje, ki so opredeljeni v poročilu.
- Na podlagi možnih lastnosti digitalnega eura sta bili opredeljeni dve širši obliki, ki bi izpolnjevali želene značilnosti: spletni in nespletni digitalni euro. Obe obliki sta medsebojno združljivi in bi se lahko ponudili hkrati, če bosta izpolnjevali temeljna načela in zadostili opredeljenim splošnim pogojem.
Glej poglavje 5.
Tehnični in organizacijski pristopi k storitvam digitalnega eura
V tem razdelku so opisane izbrane možnosti, ki bi se uporabile pri tehnični izvedbi digitalnega eura na ravni zaledne infrastrukture in rešitev glede dostopa končnih uporabnikov.
Zaledna infrastruktura za zagotavljanje digitalnega eura je lahko centralizirana, pri čemer se vse transakcije evidentirajo v poslovnih knjigah centralne banke, ali pa vključuje določeno decentralizacijo odgovornosti na uporabnike oziroma nadzorovane posrednike, kar bi omogočalo tudi izdajo prinosniškega digitalnega eura. Ne glede na pristop bi morala zaledno infrastrukturo v končni fazi nadzirati centralna banka.
Različni pristopi k zaledni infrastrukturi
- Glavna razlika med neposrednim in posredniškim modelom je v vlogi zasebnega sektorja. Pri neposrednem modelu so nadzorovani posredniki zgolj vratarji, medtem ko bi imeli ti pri posredniškem modelu vidnejšo vlogo, vključno z vlogo poravnalnega agenta. V obeh primerih bi lahko zasebni sektor uvajal nove vrste poslovanja, ki bi temeljile na storitvah digitalnega eura.
- Rešitve glede dostopa končnih uporabnikov do infrastrukture digitalnega eura bi lahko temeljile na strojni opremi ali programski opremi ali kombinaciji obeh. V vsakem primeru morajo imeti rešitve dostopa prek čelnega dela sistema močno avtentikacijo in identifikacijo strank.
- Rešitve na strani končnih uporabnikov in zasebni sistemi, ki bodo zagotavljali storitve digitalnega eura, bi morali z zaledno infrastrukturo centralne banke interagirati tako, da bi bila zagotovljena največja zaščita pred tveganjem neupravičenega ustvarjanja enot digitalnega eura brez dovoljenja centralne banke.
Glej poglavje 6.
Nadaljnje delo
Eurosistem bo do sredine leta 2021 sprejel odločitev o projektu digitalnega eura, ki bi se začel s fazo proučevanja, potem ko bo dobil smiselne odgovore na odprta vprašanja iz tega poročila.
- Pred odločitvijo o izdaji digitalnega eura je potrebna celovita in uravnotežena ocena z vidika denarne politike glede izzivov in priložnosti, ki jih prinaša digitalni euro v primerjavi z alternativnimi možnostmi. Mnenja institucij, državljanov in strokovnjakov bodo dragocen prispevek k tej oceni, zbirala pa se bodo tudi z javnim posvetovanjem.
- Praktično preizkušanje je potrebno za to, da se testirajo funkcionalne možnosti ter preveri njihova tehnična izvedljivost in sposobnost, da zadovoljijo potrebe bodočih uporabnikov. Pri preizkušanju bi morali po potrebi sodelovati zasebni sektor in bodoči uporabniki, vendar to ne bi smelo vplivati na končne odločitve ali zavezovati Eurosistem k uvedbi digitalnega eura.
- Eurosistem bo do sredine leta 2021 sprejel odločitev o projektu digitalnega eura, ki bi se začel s fazo proučevanja, katere cilj bi bil razviti minimalno uporaben produkt, potem ko bo dobil smiselne odgovore na odprta vprašanja iz tega poročila.
- Poleg konceptualne analize in praktičnega preizkušanja s strani Eurosistema bi bilo potrebno tudi sodelovanje evropskih in mednarodnih institucij, forumov in oblikovalcev standardov, da bi digitalni euro lahko izpolnil pričakovanja vseh bodočih zainteresiranih strani.
Glej poglavje 7.